Leta 1371 je opisan prvi požar v mestu Ljubljani. Hudo je prizadel Gornji, Stari in Mestni trg. Pogorel je tudi rotovž, v njem pa mnoge pomembne listine in arhiv.
Leta 1493 je ogenj uničil predel med šuštarskim mostom in današnjim Vodnikovim trgom. Pogoreli so špitalska cerkev, šenklavž in Minoritski samostan. Zgorela sta tudi škofijski in kapiteljski arhiv. V tem požaru je umrlo tudi 19 oseb.
16. septembra 1660 popoldne je zagorel senik poln sena na Gornjem trgu. Požar se je razbohotil in zagorelo je veliko hiš. Močan veter je raznašal goreče seno po mestu in grajskem griču. To je ogrozilo tudi cesarski smodniški stolp, ki je stal na zahodni strani grajske planote. V strahu, da se bo smodnik vžgal in eksplodiral so meščani panično bežali iz mesta in puščali ognju na milost in nemilost svoje premoženje. Na srečo se je proti večeru vlila močna ploha in dež je omejil ogenj. Požar je bil sicer pogašen, vendar pa je bila mestu zadana velika škoda.
V zahvalo, da ni prišlo do še večje nesreče so se Ljubljančani zaobljubili, da na mestu pogorelega senika postavijo cerkev svetemu Florijanu. Na večkratne opomine mestnega sveta in župana so šele leta 1672 položili temeljni za zaobljubljeno cerkev.
Leta 1676 je v požaru zgorelo predmestje od špitalskih vrat (današnje Tromostovje) vse ob Ljubljanici do jahalnice (današnja filharmonija). Pogorelo je 40 hiš umrli pa so trije otroci in neka ženska.
28. aprila 1886 se je nad Ljubljano razdivjala strašna nevihta. Med nevihto je udarila strela v cesarsko smodnišnico na Gradu, v kateri je bilo takrat 500 stotov smodnika, mnogo lunt, oklepov in drugega vojaškega materiala. Ogenj je zajel smodnišnico, ki je eksplodirala. Eksplozija je povzročila veliko razdejanje po mestu, saj ni ostala nepoškodovana niti ena hiša. šipe po oknih so popokale in razpadle so mnoge peči. Nad mestom se je valil gost dim, ki je povsem zatemnil mesto. Eksplozija je iztrgala stolp z delom obzidja iz temeljev in ga raztrosila po vsem mestu. Železna vrata stolpa so šele v naslednjih dneh našli daleč zunaj mesta na polju, o stolpu pa ni ostalo niti sledu. Kljub močnemu dežju je začel goreti gozd na grajskem griču in ogrožal še druge smodnišnice na Gradu. Zažgale so ga lunte, ki so se goreče obesile po vejah dreves. Gorele so skoro vse hiše na Starem trgu. Samo hrabrosti meščanov gre pripisati, da se nesreča ni razširila vse mesto.
Da bi bili na požar pravočasno opozorjeni so v Ljubljani organizirali nočno čuvajsko službo. Nočni čuvaj zavit v pelerino z laterno in helebardo je ponoči kot duh krožil po mestnih ulicah in budno pazil, da bi se kje ne pojavil nevšečni rdeči petelin. Ko je v grajskem stolpu bilo polni uro je čuvaj ponovil uro in zapel meščanom, da je vse mirno, da jih čuvata Bog in svet Florjan. Ravnalec ure v stolpu pa je z udarjanjem golo roko po malem zvonu ponovil število urnih udarcev. Tako je bilo jasno, da oba čuvaja bedita in čuvata mesto.
Če je čuvaj opazil sumljiv dim, je z trobljenjem v rog ali z bitjem plati zvona opozoril meščane na nevarnost. Čuvaj v grajskem stolpu je v smeri požara izobesil rdečo zastavo, ponoči pa rdečo svetilko. Kasneje so bitje plati zvona nadomestili s strelom iz topa. In sicer je pomenil en strel požar v okolici, dva požar v mestu tri pa požar na mestni stavbi. Tak način alarmiranja se je obdržal vse do konca dvajsetih let, za večje požare pa vse do Italijanske zasedbe Ljubljane leta 1941.
10. februarja 1834 je med 8. in 9. uro zvečer zagorelo v prvi sladkorni tovarni na koncu Blatne vasi (današnji glavni kolodvor). Petnadstropna stavba je zgorela skupaj s stroji vred. Ostalo je le obodno zidovje, ki pa se kasneje tudi porušilo. Pri gašenju požara so sodelovali vsi meščani.
Samo 24 let kasneje; 25. avgusta 1858 je pogorela Cukrarna ob Ljubljanici na Poljanah. Požar, ki je nastal zaradi nepazljivosti delavca v skladišču papirja se je razširil na vso tovarno. Gorela je teden dni. V Ljubljanico je stekel sladkorni sirup, tako da je ta tekla vsa rjava in sladka Uspešno posredovanje in požrtvovalnost so preprečili, da se ogenj ni razširil na okolico.
Prav požar v Cukrani je mestne očete prisilil, da so se odločili urediti vse potrebno, da bo mesto varnejše pred ognjem. Mestni svetnik Ivan Guttman je zahteval, da Ljubljana uredi svojo gasilsko službo. Takrat je imela Ljubljana 7 brizgaln, 13 voz za prevoz vode, 16 lestev, 21 sekir, 14 svetilk in 9 čebrov. Na Guttmanovo zahtevo so se ta orodja shranila v 4 shrambah, tako, da se je vselej vedelo kje vzeti orodje za gašenje.
Vse bolj so prihajali v Ljubljano glasovi, kako imajo druga evropska mesta rešeno problematiko požarnega varstva. Mestni očetje so pričeli razmišljati, da bi tudi v Ljubljani ustanovili gasilsko društvo po vzoru drugih mest.
Že leta 1863 so se mestno vodstvo obrnilo na slovensko telovadno društvo "Južni sokol" in na meški "Turnverein", da bi eno od njiju prevzelo "gasilski posel" v Ljubljani. Turnverein se je ponudbi odrekel, Južni sokol pa je ponudbo sprejel in obljubil, da bo delo opravljal častno (prostovoljno).
Tako je župan dr. Josip Suppan leta 1867 leta sklical posvetovanje za gasilstvo vnetih meščanov in leta 1869 ustanovil pripravljalni odbor za ustanovitev samostojnega gasilnega društva. Pripravljalni odbor je vodil Trnovčan Fran Doberlet, imenovan tudi "oče gasilstva na slovenskem".
30. marca 1870 je bil v posebni sobi gostilne Sokol sklican ustanovni občni zbor. Na ustanovni občni zbor so povabili tudi mestne očete z županom dr. Josipom Suppanom na čelu. Ob 18 uri in 46 minut je bilo ustanovljeno gasilsko društvo pod imenom Laibacher friewilige Feuerwehr. Društvo je dobilo svoje prostore v dvoriščni stavbi na magistratu. Prvi dan je v gasilsko društvo pristopilo 27 mož.
Na ustanovnem občnem zboru so ustanovni člani krepko segli v žep in darovali denar za delo požarne brambe. Dva sta prispevala po 10 goldinarjev, ostali pa po manj, tako, da se je že na ustanovnem občnem zboru nabralo v društveni blagajni kar 34 goldinarjev. Naslednji dan so razni meščani in meceni darovali še 228 goldinarjev in 40 krajcajev. Izstopali so baron Codelli, Tschinkel in Scwarz s po 50 goldinarji, župan Suppan pa je iz svojega žepa prispeval 25 goldinarjev.
26. junija 1870 ob 9 uri so se gasilci zbrali v veliki dvorani na magistratu. Slovesno naj bi ustanovili gasilsko društvo, izvolili svoje vodstvo in županu svečano obljubili, da bodo pošteno in požrtvovalno delali. Svečanost so prekinili trije streli z gradu - požar v središču mesta. Svoje zborovanje so gasilci prekinili, odšli ter požar v deželnem dvorcu hitro in uspešno pogasili. Nato so s svečanostjo nadaljevali. Tako niso le svečano obljubili ampak tudi dokazali da želijo skrbeti za varnost mesta in meščanov.
Društvo je delovalo pod močnim nemškim in nemškutarskim vplivom. Kljub temu, da je bilo pri ustanovitvi društva sklenjeno, da se ne bodo upoštevale narodnostne razlike in da je bil načelnik Doberlet Slovenec so Nemci imeli v društvu močan vpliv. Poveljevanje in delo v gasilskem društvu je potekalo v nemščini. Boj za priznanje slovenstva v društvu ni oviral članov društva, da bi ne opravljali svoje humane dejavnosti.
V noči na 17. februar 1887 je zagorelo v mestnem gledališču. Požar sta opazila mestna stražnika Rus in Ižanec. Predno sta uspela zagnati preplah so ob 1.25 zadoneli trije streli z Gradu. Pri gašenju je sodelovalo 90 gasilcev z vso razpoložljivo opremo: parno brizgalno, tremi snemljivimi črpalkami, 550 metri hidrofornih in 600 metrov navadnih cevi, z veliko in malo prevozno lestvijo, reševalnim vozom, vozom za prevoz vode in golidami. Vojska pa je posodila še eno snemalno brizgalno. Kljub velikemu številu gasilscev in mnoštvu gasilske opreme so komaj rešili garderobnega mojstra Gogalo skupaj z njegovo družino. Glavno gašenje je trajalo osem ur, dokončno pa je bil požar pogašen po 32 urah. Kljub težkim pogojem gašenja zaradi hudega mraza je bil rešen ves gledališki arhiv, knjižnica in oprema v stanovanju Gogale. Za svojo požrtvovalnost je društvo dobilo denarno nagrado 200 goldinarjev ter pisno pohvalo. To je bil po dnevnikih požarov 238 požar od ustanovitve gasilskega društva in verjetno eden najomevnejših v vsej zgodovini ljubljanske požarne brambe.
Pri hudem požaru 26. septembra 1894 leta sta se hudo poškodovala gasilca Ivan Indof in Franc Lipuš. Indof je štiri dni po nesreči zaradi dobljenih poškodb umrl. To je bila prva smrtna žrtev med člani požarne brambe. Kasneje so se pri gašenju smrtno ponesrečil še Anton Zgonc 10. 5. 1918.
V noči med 14. in 15 aprilom 1895 je Ljubljano prizadel potres. Prvi potresni sunek je bil ob 23.15, ob 24 uri so gasilci rešili iz porušenih stanovanj že 10 oseb. V dneh po potresu so gasilci intenzivno sodelovali pri reševanju in odstranjevanju ruševin. Organizani so imeli dve izpostavi, eno na kongresnem trgu in eno v Tivoliju. Potres je za nekaj časa ustavil gradnjo Mestnega doma. Praznovanje 25 letnice obstoja pa je bilo tiho in skromno.
Na svečanosti in gasilskem nastopu ob deseti obletnici Freiwilige Feuerwehr Leibach je 23 letni Ignac Merhar iz Dolenje vasi pri Kočevju poveljeval svoji gasilski enoti slovensko in tako spodbudil narodnostno zavednost tudi pri tistih gasilcih, ki so se ukvarjali predvsem z gasilsko problematiko in se za narodnostna vprašanja niso zanimali.
Na izrednem občnem zboru 19. februarja 1899 so ob prisostvovanju in na pobudo župana dr. Ivana Hribarja sklenili, da se prične v gasilskem društvu slovensko poveljevati. Kot datum spremembe je bil določen 1. julij, ko bo svečano izročen namenu Mestni dom. Zapisnik tega sestanka je pisan v nemščini, naslednji z dne 11. aprila pa je prvi slovensko pisani zapisnik. Pod zapisnik sta v nemščini napisala svoji ostavki Ahčin in Dresle. Tako je bilo pri svečanostih ob otvoritvi Mestnega doma odpovedano sodelovanje vseh nemških gasilskih društev, odpovedan je bil tudi gasilski kongres. Kljub temu je bilo na slovesnosti ob otvoritvi Mestnega doma navzočih 71 gasilskih društev s Kranjskega s skupaj 1200 gasilci. V Mestnem domu je kmalu organizirana stalna gasilska straža. Gasilci so leta 1904 prevzeli še naloge reševalne postaje in se preimenovali v Gasilsko in reševalno društvo.
Prva svetovna vojna je posegla tudi v vrste ljubljanskih gasilcev. Mnogo jih je bilo vpoklicanih v avstroogrsko vojsko in poslanih na fronte. Prenekateri se ni več vrnil. Konec prve svetovne vojne leta 1918 je dočakalo gasilno in reševalno društvo precej oslabljeno. Počasi si je ljubljansko gasilstvo celilo rane, ki jim je pustila vojna.
Posebno tragičen dan v delovanju ljubljanskega gasilstva je bil 4. maj 1920. Na železniški postaji je nastal večji požar. Med gašenjem je zagorel vagon v katerem je bil sod nafte. Na kraju je bil mrtev Albert Žargi, štiri dni kasneje pa je umrl še Maks Levec. Ob dogodku so bili še štirje gasilci huje poškodovani. Upajmo, da so to poslednji na intervenciji umrli gasilci v Ljubljani.
Verjetno je bila dobra organizacija in številčnost gasilstva v Sloveniji vzrok, da je v Kraljevini Jugoslaviji delovala Jugoslovanska gasilska zejednica prav v Ljubljani. Člani gasilskega društva ljubljana mesto so sodelovali v ožjem vodstvu.
Leta 1922 so potrebe mesta prerasle možnosti, ki so jih lahko nudili prostovoljni gasilci. Leta 1922 se je ustanovila poklicna gasilska enota, ki je prevzela del opreme in nalog na področju gašenje in vse naloge reševalne službe. Prostovoljni in poklicni gasilci so domovali v Mestnem domu, dokler ni poklicna gasilska enota narasla do tolikšne mere, da so se morali prostovoljci umakniti.
Bližajoča vojna je silila gasilce, da so razširjali svoje znanje. Z nastopom Nacionalsocializma v Nemčiji se prične intenzivno obdobje usposabljanja gasilcev in tudi civilnega prebivalstva za zaščito pred zračnimi napadi. Vrstijo se vaje, simulacije zračnih napadov, uporabe bojnih strupov. Pojavi se predoblika civilne zaščite.
6. aprila1941 se vaje in priprave spremenijo v kruto resnico. Kraljevina Jugoslavija je kapitulira, Slovenijo si razdelijo okupatorji, Ljubljano si prigrabijo Italijani. Kljub novim pogojem delo v gasilskih društvih teče naprej. Okupator sicer vsiljuje svoje predpise, vendar ga prostovoljni gasilci ne upoštevajo preveč. Poklicni gasilci delujejo naprej, dobijo le Italijana za komisarja. nekajkrat za kratek čas pripeljejo v Ljubljano italijanske gasilce, jih nastanijo v dvorani v prvem nadstropju Mestnega doma, nato pa vrnejo od koder so prišli. Posebne koristi od teh gasilcev ni. Požare gasijo še naprej domači gasilci, Italijani pa kradejo kar jim pride pod roko.
Po osvoboditvi je društvo dobilo prostore na Ambroževem trgu 3 od občine Ljubljana Center. Visoka najemnina in neprimerni prostori za delo gasilcev, kljub ogromnim naporom članov pri preurejanju, je bila vzrok, da so se člani društva leta 1974 odločili, da bodo sami zbrali potrebna finančna sredstva za gradnjo novega gasilskega doma. Zbirali so star papir in druge materiale, sredstva od tega pa namenili za gradnjo doma. Vsi so se odrekli honorarjem za svoje delo pri raznih prireditvah in poučevanju v mnogih delovnih organizacijah. Tako se je začela gasilska zbiralna akcija za gradnjo novega gasilskega doma GD Ljubljana-mesto. Poleg opravljanja rednih aktivnosti, so sredstva zbirali vse do leta 1980, ko so odkupili poslovne prostore podjetja Javna razsvetljava, na Poljanskem nasipu. Vsi člani društva so aktivno sodelovali, pri rekonstrukcijah in adaptacijah vse do leta 1986, ko se je društvo končno preselilo v svoje lastne prostore.
25. junija 1991 smo dobili nalogo zavarovanja ognjemata z Ljubljanskega gradu. Po izdelanem načrtu smo zavarovali grajski grič Slišali smo predsednika Republike Slovenije ko je pričel svoj govor: "Z rojstvom dobi človek pravico do sanj..... in opazovali ognjemet v čast razglasitve neodvisnosti Slovenije. Prireditev je bila kratka in kmalu smo se vrnili v gasilski dom. Pred odhodom domov smo že dobili nova navodila. Gasilska vozila so okoli polnoči izvozila. Ne na požar. Postavila so se v barikade po Ljubljani. Proti jutru so nas zemenjali z drugimi vozili. Pričela se je vojna za Slovenijo.
Hitro organizirana dežurstva, preverjanje sklicev, pregledi in popolnitve zalog. Sledili so nizki preleti letal, grožnje Jugoslovanske armade, deset dni negotovosti. Ponovno se izkazala trdnost in organiziranost gasilstva v Ljubljani. Mreža prostovoljnih gasilskih operativnih enot je gosto pokrila mesto in zagotavljala gasilsko intervencijo na vsakem mestu kljub številnim barikadam.
Žal smo po končani vojni prostovoljni gasilci to premalo prikazali javnosti. Koliko gasilskih domov je nudilo gostoljubje Teritorialni obrambi in policiji ne bomo naštevali iz dveh razlogov: ker teh podatkov nismo dokumentirano zbirali in ker ni potrebno, da vsi vedo kje vse je bilo zatočišče za tiste, ki so se borili za Slovenijo.
Slovenija se je osamosvojila in zadihala s polnimi pljuči. Pričele so se spremembe. Tudi lokalna uprava je doživela korenito spreminjanje. Gasilska organizacija je bila prisiljena slediti tem spremembam. Ali bodo prinesle napredek ali bodo pomenile zastoj je danes prekmalu govoriti. Vemo nekaj. Občinske meje take ali drugačne ne bodo vplivale na medsebojno pomoč ob nesrečah. Ne bodo predstavljale mej v sodelovanju tako na strokovnem kot na družabnem delovanju.
Leta 1998 je društvo pomladilo svoje vodstvene kadre. V sedmih letih, smo v društvu postavili nove temelje delovanja in pridobivanja finančnih sredstev. Proti koncu leta 1999 smo najprej zamenjali staro poveljniško vozilo Lado Nivo 1600 letnik 1982 z novejšim vozilom Nisan Patrol letnik 1990, ki nam ga je podarila Mestna občina Ljubljana, in ga v naslednjem letu predelali v gasilsko vozilo PV1.V letu 2000 smo uspeli zamenjati orodno vozilo TAM 75T5 z novim Mercedes-Benz Sprinter 414 furgon in ga nadgradili v vozilo GV 1.
V istem letu smo organizirali različne aktivnosti in ob 130. letnici organiziranega humanitarnega poslanstva prostovoljnih gasilskih društev Ptuj, Laško in Ljubljana mesto podpisali svečano Listino 1870 o dolgoročnem sodelovanju in prijateljstvu. V letu 2001 smo zamenjali 2/3 strešne kritine. Leta 2004 smo ob izvedbi rednih operativnih nalog delo na organizacijskem področju usmerili predvsem na realizacijo zastavljene investicije vozila GVC 16/25 MAN LE 280. Leta 2005 smo zamenjali 25 strešnih oken, obnovili garderobe, sanirali dvorišče (menjava kanalizacije in asfaltiranje) ter zamenjali troja stara garažna vrata z novimi avtomatskimi lamelnimi vrati.
Predsednik Republike Slovenije G. Milan Kučan je 27. 9. 2000 odlikoval Gasilsko društvo Ljubljana mesto ob 130. letnici delovanja s Častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge na področju varstva pred požari ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.
V prihodnosti nas čaka še mnogo dela. Lotevamo se ga tako kot, da pričenjamo znova, izkoristimo vso bogato tradicijo, izkušnje in znanje.
