GD Mesto Ljubljana, Gasilci 112, prostovoljno gasilsko društvo, gašenje požarov, pomoč
Gasilsko društvo Ljubljana mesto

Nekdanji vozni park


GASILNI VLAK

Osnovna oprema za gašenje požarov Gasilskega društva Ljubljana mesto je bil gasilni vlak (Loeschzug ali Loeschtrain). Sestavljen je bil iz treh enoosnih voz, ki jih je vlekel par konj.



Na prvem vozu - predvoz (Vorwagen) - je bila klop za posadko, pod klopjo pa je bila omarica z vrati spredaj ali zadaj, za hrambo gasilskega orodja, predvsem razdelilcev in ročnikov.

Posadko gasilskega vlaka je sestavljalo šest gasilcev. Trije so bili obrnjeni v smer vožnje, trije so gledali nazaj. Srednji gasilec v smeri vožnje je bil voznik - kočijaž. Stranska gasilca sta se z zunanjo roko držala za ograjo sedišča, z notranjo roko pa sta držala kočijaža za pas na križu. Kadar je bil eden izmed stranskih gasilcev na sprednjem sedežu trobentač, pa je kočijaža držal samo en stranski gasilec. Trije gasilci obrnjeni nazaj so se na enak način držali, da bi ne padli z voza. Srednji gasilec med njimi je z nogo pritiskal na vzvod zvonca, ki je bil obešen na ojesju drugega voza. To zvonjenje ali pa trobljenje je bilo dovolj jasno opozorilo drugim v prometu (kolikor ga je bilo), da gredo gasilci.

Drugi voz - črpalniški ali glavni voz (Pumpenwagen in Hauptwagen) - je bil namenjen prevozu črpalke. Črpalka je bila snemljiva ročna batna črpalka z vetrovnikom. Pri uporabi so lahko vodo črpali iz odprtega vira ali iz kovinske posode, v katero je bila črpalka vgrajena. Vodo so v to posodo vlivali z vedri. Črpalko so pred uporabo vzeli z voza in jo uporabljali postavljeno na tla. Ob črpalki sta bili nameščeni dve bakli, ki sta v nočnem času zagotavljali minimalno osvetljenost.

Prvi in drugi voz sta bila med seboj speta z ojesom, tako da sta si dajala medsebojno stabilnost.

Na tretjem vozu - navijak (Haspel) - je bilo navitih okoli 250 metrov tlačnih (hidrofornih) cevi. Polagali so jih enostavno tako, da so na kraju uporabe ročno vlekli navijak, s katerega so se cevi odvijale same. Morebiten višek cevi na navijaku so enostavno odpeli.





VOZ ZA TEHNIČNO REŠEVANJE

Za nudenje pomoči ob tehničnih nesrečah ali za prevoz dodatnega moštva je imelo Gasilsko društvo Ljubljana mesto voz za tehnično reševanje, ki ga je vlekel par konj.

Posadko voza za tehnično reševanje je sestavljalo osem gasilcev. Spredaj sta sedela voznik - kočijaž in vodja. Ostalih šest gasilcev je sedelo na sedežih razporejenih bočno vzdolž vozila. Za hrbti gasilcev so bile vzdolžno nameščene lestve. Te so segala spredaj med voznika - kočijaža in vodjo, zadaj pa previsno čez navijak.


Navijak je bil dodatno opremljen z zabojem za gasilno opremo (razdelilci in ročniki). Tehnično orodje, zlasti krampi lopate, ročne žage vseh vrst, vrvi, dvigalke z zobatim drogom, škripci, ipd., so bili zloženi pod sedeži v omaricah, ki so bile spredaj in zadaj.

Pogosto so ljubljanski gasilci posredovati s tem vozom, če se je zgrudil konj. Iz lestev so sestavili trinožec, padlega konja pa so podpasali s trakovi in ga nato z vrvmi ter škripci dvignili na noge ali na drug voz, da so ga lahko odpeljali.





VELIKA DVOKOLNA LESTEV

Za gašenje in reševanje je bilo Gasilsko društvo Ljubljana mesto opremljeno z dvema prevoznima lestvama.



Velika lestev je bila pritrjena na osi, na kateri sta bili dve lahki, zelo veliki kolesi. Premer kolesa je bil blizu 3 metrov. Zaradi tako velikih koles je bila lestev lahka za vožnjo, v postavljenem položaju pa je bila zadosti stabilna.

Lestev je bila dvodelna drsno-raztezalna. V polno izvlečenem položaju je dosegala 16 metrov. Poleg je imela še 6 metrov dolg dodatek, ki ga je bilo treba ročno natakniti na vrh lestve. S tem dodatkom podaljšana lestev je tako dosegala 20 metrov. Z izjemo cerkvenih zvonikov je taka lestev dosegla streho skoraj vseh objektov v mestu.

Posadko velike dvokolne lestve je sestavljalo šest gasilcev, kolikor jih je bilo tudi potrebnih za njeno postavljanje in za delo z lestvijo. Postavljena, vendar ne izvlečena lestev, je bila izredno priročna tudi za premikanje na kraju uporabe.

Lestev je kasneje, po letu 1922, služila poklicnim gasilcem. Med italijansko okupacijo so jo v Ljubljano dodeljeni italijanski gasilci, ker je niso znali pravilno uporabljati, pri vaji zlomili. Posadka je namreč morala biti za hitro in varno delo z lestvijo dobro usposobljena.



Pred postavljanjem lestve je bilo treba z zagozdami stabilizirati kolesa, da se vse skupaj ne bi vozilo sem ter tja. Sledil je premik osi s kolesi v spodnji položaj, nato pa pritrditev opornih drogov na os velikih koles. Za tem je bilo treba dvigniti veliki okvir. Tako je nastal konstrukcijski trikotnik, ki je dajal vsej napravi uravnotežen značaj, gasilcem pa je omogočal lahko dviganje v pokončni položaj.




Ko so odstranili zagozde za kolesa, so lestev lahko prevažali na kraju uporabe. Lestev so lahko premikali tudi, če je bil na vrhu en gasilec. Premikanje že postavljene lestve je omogočalo optimalno postavitev ob objekt.

Lestev so izvlekli s pomočjo ročnega vitla. Izvlek lestve je bil mogoč tudi, če je bil na vrhu en gasilec.

Lestev so lahko poljubno podaljševali ali skrajševali, spreminjanje naklonskega kota pa ni bilo mogoče.

Ko so lestev postavili v želeni položaj, so kolesa blokirali z zagozdami. Tako so preprečili neželeno premikanje lestve.

Vrh lestve je bil opremljen z malimi kolesci, ki so omogočala premikanje lestve ob fasadi objekta.











































MOŠTVENI VOZ

Gasilsko društvo Ljubljana mesto je za prevoz gasilskega moštva, enako kot v drugih mestih, uporabljalo moštveni voz, ki ga je vlekel par konj. Voz se je hkrati uporabljal še za prevoz lestev, ročnega orodja, ročnikov in razdelilcev. Orodje je bilo spravljeno v skrinjah pod klopmi. Zadaj je bil pripet lahek prevozni navijak za cevi.



V posadki moštvenega voza so bili voznik - kočijaž, ki je sedel spredaj na sredini, ob njegovi strani pa sta sedela vodja in trobentač. Ostali gasilci so sedeli zadaj na klopeh v vozu. Obrnjeni so bili drug proti drugemu, na voz pa so vstopali zadaj. Na vsaki klopi je bilo prostora za štiri do pet gasilcev. Običajno se je s tem vozom tako prevažalo enajst gasilcev, občasno pa tudi trinajst gasilcev.





REŠEVALNI VOZ

V letu 1910 je Gasilsko društvo Ljubljana mesto prevzelo poleg nalog gašenja požarov v mestu in bližnji okolici še naloge prevoza bolnikov in poškodovanih. V ta namen je nabavilo reševalno vozilo. To je bil vprežni voz z zaprto nadgradnjo, ki ga je vlekel par konj.



Ob straneh voza sta bili dve okni, ki sta se odpirali na vertikalni zdrs, po vzoru oken v železniških potniških vagonih. Na zadnji strani voza pa so bila dvokrilna vrata, s katerimi se je vsa njegova zadnja stena odprla. Notranjost voza je bila opremljena z nosili za bolnika ali ponesrečenca in s klopjo za spremljevalca. Notranjost je osvetljevala petrolejka.

Posebnost voza so bila z gumo obložena platišča koles. Zato je bila vožnja zelo mirna in tiha. Stari Ljubljančani so povedali, da so vedeli, kdaj se pelje reševalni voz, saj je bilo takrat slišati le peketanje podkev ob mestni tlak, ropota koles pa ne. Z gumo obložena platišča koles reševalnega voza so bila namreč edina taka kolesa v mestu.

Posadko reševalnega voza so sestavljali dva gasilca - reševalca (samaritanca) in voznik - kočijaž. Vsi trije so bili oblečeni v dolge bele plašče. Sedeli so spredaj na vozu, na "kozlu". Pred vremenom niso imeli nobene zaščite.


Uredil Janez Hočevar

Gasilsko društvo Ljubljana mesto, Poljanski nasip 42, 1000 Ljubljana | Tel.:+386 1 430 1041
Izdelava spletnih strani - 1A INTERNETIzdelava spletnih strani: